fotografija    teorija    shop    o meni    kontakt   ︎   ENG | DE | SLO







Arhitekturna fotografija kot medij (re)prezentacije in konstruiranja arhitekture


2019




+

POVZETEK 

Pričujoče delo obravnava vlogo in pomen arhitekturne fotografije v arhitekturi. Njen cilj je raziskati in zarisati kompleksno razmerje med arhitekturo in arhitekturno fotografijo ter pokazati, da med njima obstaja subtilna, a pomembna vez. V knjigi jo imenujem arhitekturna vez, ki pravzaprav ni nič drugega kot arhitekturna ideja – ideja, ki ima zmožnost oblikovati naš pogled na arhitekturo in odpirati nove téme v njenem diskurzu in materialni produkciji.

Osrednja hipoteza in izhodiščna točka naloge je, da arhitekturna fotografija ni preprosto reprezentacija neke konkretne arhitekture, ki je zgrajena in stoji v realnosti kot referent fotografije, pač pa je lahko, kolikor je uspešna, tudi medij prezentacije arhitekture, njenega ponavzočenja. Z uporabo različnih, sebi lastnih tehnik lahko doseže še več – lahko postane medij za konstruiranje arhitekture. Prek obravnavanih del znanih fotografov in lastne serije fotografij sem raziskala, razvila in utemeljila tri vidike konstruiranja arhitekturne vezi: fotografijo kot manipulacijo realnosti, fotografijo kot konstrukcijo arhitekturnosti in fotografijo kot emanacijo neposrednosti. Obenem sem poskusila zarisati možnosti za delovanje fotografa oziroma fotografinje v današnjem času, za katerega se zdi, da zmotno ponuja končen in omejen univerzum idej in podob, ki se neprestano ponavljajo, nobena pa ni zmožna prebiti te zaprtosti in končnosti, pokazati sveta in stvari v njem v svoji odprtosti oziroma možnosti redefinicije.

Ključne besede: arhitektura, arhitekturna fotografija, (re)prezentacija, konstruiranje, arhitekturna vez


+

VSEBINA


/UVOD
/VZPOSTAVITEV IN RAZVOJ ARHITEKTURNE FOTOGRAFIJE
  Izum in izumitelji fotografije
  Med dokumentacijo in umetniško stvaritvijo
  Osamosvajanje medija fotografije
/FOTOGRAFIJA IN (RE)PREZENTACIJA ARHITEKTURE
OBJEKTIVNOST IN SUBJEKTIVNOST ARHITEKTURNE FOTOGRAFIJE
   Ogledala in okna
   Objektivno in nepristransko
   (Foto)aparat kot mehansko oko
   Fotografovo videnje sveta
/FOTOGRAFIJA KOT MEDIJ KONSTRUIRANJA ARHITEKTURE
MANIPULACIJA REALNOSTI
  Julius Shulman / Dve podobi, dve zgodbi
  Le Corbusier / V svetu idej
 Finska moderna arhitekturna fotografija
  Luis Barragán / Vrtovi kamnitega kraja
KONSTRUKCIJA ARHITEKTURNOSTI
  Bas Princen / O drugih prostorih
  Bernd and Hilla Becher / Poetika industrijskega sveta
  Andreas Gursky / Monument kapitalizma
EMANACIJA NEPOSREDNOSTI
  James Casebere / Papirna arhitektura
  Hiroshi Sugimoto / Brezčasnost spomina
  Thomas Ruff / Mies v gibanju
/NAMESTO ZAKLJUČKA
/AVTORSKI PROJEKT FOTOGRAFIJE
/OPOMBE
/VIRI IN LITERATURA


+

FRAGMENTI IZ KNJIGE



“Arhitekturni objekt se neprestano giblje med originalom, ki je stavba sama in kopijo, njeno podobo, med prezenco v fizičnem in reprezentacijo v virtualnem svetu. Čeprav je prostor reprezentacije drugačen od prostora arhitekture–, je statičen, v nasprotju z arhitekturo, ki obstaja le skozi dinamiko percepcije, in dvodimenzionalen v nasprotju z arhitekturo, ki ima razsežnost večdimenzionalnega –, ga vendarle nenehno dopolnjuje, rekonstruira in redefinira.” (iz poglavja Fotografija in (re)prezentacija arhitekture)



+ + + 
“Gledanje in doživljanje arhitekture ni statično, ampak vedno v dinamičnem odnosu človek – prostor – čas.”



“Colomina fotografijo opiše kot nekaj, kar je zunaj logike ‘realizma’, saj realnosti ne reprezentira, temveč jo na novo producira (Colomina, 1996). Z drugimi besedami, fotografska podoba ni ogledalo, ki odseva svet, in ni okno, skozi katerega ga gledamo. Je nekaj več, ta svet na novo generira, konstruira, podvaja na svoj, drugačen in specifičen način s specifičnim sporočilom, ki ga želi avtor ponesti nazaj vanj. Lahko bi rekli celo, da je fotografija mehanizem, ki ustvarja razliko. Razliko med realnostjo in novo realnostjo.” (iz poglavja Fotografija kot medij konstruiranja arhitekture)





“… menim, da je Julius Shulman uspel predstaviti specifično atmosfero kot povezovalni element med človekom in arhitekturo, med subjektom in objektom, ki je hkrati prisotna v prostoru in nas samih, gledalcih. Bil je eden prvih fotografov, ki je izkazal razumevanje, da se arhitektura za ljudi začne šele z ljudmi, z njihovo uporabo in spreminjanjem danih pogojev, v trenutku, ko prostor ne le naselijo in uporabljajo, temveč ko ta isti prostor spreminja njih same. Bivanje tako postane del arhitekture, ne kot element, ki ga lahko izoliramo in ločimo od vsega ostalega, ampak kot del celote, prostora, ki človeka spreminja, usmerja in oblikuje. Z drugimi besedami, zavedal se je, da arhitektura prostor zgolj generira, življenje pa je tisto, ki ga materializira.”
(iz podpoglavja  Julius Shulman / Dve podobi, dve zgodbi)




“Vendarle, v delu Bernda in Hille Becher čisti uporabni objekti skozi fotografije in njihovo urejanje v serije postanejo nekaj več kot upodobljene strukture. Upam si trditi, da v njih najdemo komponenti estetike in poetike, kar Hilla dobro artikulira z izrazom ‘tonalna glasba’.

Industrijske strukture pridobijo lastnosti arhitekture; fotografske podobe jih predstavijo kot arhitekturne ali, po Framptonu, celo kot tektonske objekte. Ponovno smo priča konstruiranju arhitekturnosti, pri kateri reprezentacija postane kar prezentacija arhitekture same. ”
(iz podpoglavja  Bernd in Hilla Becher / Poetika industrijskega sveta)





“V seriji fotografij s preprostim naslovom Architecture, Sugimoto razkriva marsikaj, kar s prostim očesom ostane nevidno. Skozi poetične podobe vedno znova preobraža abstraktne ideje časa, trajanja in minevanja, pri čemer lepote ne najde v olepševanju realnosti, temveč v kreiranju nepopolnosti.

Objekti kljub neostrini ostajajo prepoznavni, kar nam kaže, da izjemna arhitektura preživi ne glede na to, kako je prikazana.”
(iz podpoglavja Hiroshi Sugimoto / Brezčasnost spomina)






“… [fotografija] je fotografova projekcija sveta v svet, ki je ne moremo zamenjati ne za realnost, ne za resnico…”
+ + +



“Še vedno obstajajo fotografije, ki uspejo pretresti in preseči dane miselne okvire in kategorije, prek katerih razlagamo in razumemo svet. To so fotografije, ki niso nujno najnovejše, najbolj spektakularne ali ‘najbolj drugačne’; ki jih ne definirata le videz in površina in tudi ne zgolj sporočilo in vsebina. So tiste, ki najbolje uspejo odgovoriti na razmere trenutnega časa in prostora; ki sprožajo, da arhitekturne objekte premislimo vsakič in vedno znova; ki okrepijo izkušnjo arhitekture in naš občutek bivanja v svetu, s tem da izpostavijo pomene stvari v njihovi odprtosti in možnosti redefinicije. Takšne fotografije z artikulacijo ideje kot arhitekturne vezi ne zvajajo sveta na podobo, ampak ponavzočajo fragmente stvarnosti in nas same kot del te stvarnosti. Njihov namen ni, da pokažejo celotno stavbo in vsak njen detajl v vsakem izmed pogojev, temveč da izpostavijo ali konstruirajo njeno bistvo – idejo. S tem nas podobno kot arhitektura učijo gledati, pri čemer seveda velja, da je to, da vidimo, kar nam kažejo, v zadnji instanci vendarle odvisno od nas samih.” (iz poglavja Namesto zaključka)




+
Colomina, B. (1996). Privacy and Publicity: Modern Architecture as Mass Media. London: The MIT Press.

// Objavljeni fragmenti in knjiga predstavljajo zaključno magistrsko delo zasnovano na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani pod mentorstvo ddr. Petre Čeferin in Uroša Abrama.


ana skobe, 2021 © All rights reserved.